nove rešitve

Voting patterns in Slovenia

2012-01-29T07:58:00.000-08:00

Stabilnost pred arabsko pomladjo

2011-11-22T02:28:00.000-08:00

Evropi ostaja nemirna Severna Afrika in tenzije Bližnjega vhoda po tem, ko se je Amerika preusmerila na Daljni vzhod. Arabska pomlad je za nas politično pomembnejša kot je njen geografski okvir in je večja od njenega lokalnega dometa. Predvsem močno preizkuša zunanjo politiko Evrope in politična načela Zahoda.

V prvi vrsti se bodo Evropejci in Američani morali naučiti shajati z akterji, ki jih še nihče ne pozna. Tem neznanim akterjem bodo morali celo vnaprej podeliti določeno zaupanje. V številnih arabskih državah je očitno, da v igro niso vključene niti stare politične elite, intelektualci, niti razvpiti disidenti in nasprotniki elit. Razvoj zaupanja bo še posebej težek, če se bo z novimi vplivnimi akterji povezoval evropski jezik strankarstva in parlamentarne demokracije. Po revolucijah in uporih lahko pričakujemo daljše obdobje nestabilnih demokracij, v katerih novi akterji izgrajujejo demokratične institucije po padcu avtoritarnih režimov. Imajo pa tudi do sedaj nepoznano samozavest, ko poudarjajo, da je treba upoštevati domače politične zahteve ter želje in interese domačega prebivalstva. Prav tako kot v starih demokracijah, ki pa so v regijo posegale na osnovi delitve na prijatelje in sovražnike. Ta vzorec politične prisile se ne sme ponoviti v usmerjanju novih oblasti k EU ali k ZDA. Politična skupnost in nove elite bodo same našle nove partnerje med državami kot so Turčija, Indija, Brazilija, Južna Afrika ali Indonezija, ko jih bodo potrebovale. Imata Evropa in Amerika s tem kakšen problem?

Revolucije se navadno širijo kot požar. Arabski svet bi lahko bil vzor skupinam upornikov in za večje politične spremembe v drugih avtoritarnih sistemih. To so jasni signali režimom elit v državah kot so Azerbajdžan, Armenija in Kazahstan, da se morajo spremeniti in prilagoditi pomanjkanju in stiskam mladostnikov in mladih odraslih. Mladi, ki predstavljajo v teh državah velik del populacije, imajo dober dostop do informacij iz mednarodnega okolja in so žrtve revščine, neenakosti, nebrzdane korupcije in avtoritarne vlade. Mednarodna skupnost je preslabo pripravljena na izbruhe nezadovoljstva in jeze mladih ljudi živečih v represiji.

Konec Gadafijevega režima v Libiji je prinesel razpravo o pomenu in legitimnosti mednarodnega humanitarnega posredovanja. Pametna uporaba informacijsko komunikacijskih tehnologij s strani transnacionalne civilne družbe je pozivala k posredovanju mednarodne skupnosti zaradi vidnega trpljenja in javno publiciranega režimskega nasilja. Al-Jazeera pomeni za legitimnost mednarodnega posredovanja več kot beseda dveh veto sil v Varnostnem svetu. NATO in njeni člani so si začeli beliti glave s tem, ali lahko postane sprememba režima cilj oborožene akcije, če zanj obstoji širša regionalna podpora v obliki ljudskih množic, čeprav ga mandat OZN ni zajel. Realnost prehiteva vse razprave, saj še ni povsem dorečena legitimnost mednarodnega posredovanja zaradi zaščite civilnega prebivalstva, ko soseščina že zahteva, da je to obveznost mednarodne skupnosti, ne le Varnostnega sveta.

Arabska pomlad se je ponorčevala iz zahodnega pojmovanja stabilnosti, na katerem je EU postavila celotno politiko do njene soseščine. Unija za Sredozemlje je temeljila na sodelovanju posamičnih držav z avtoritarnimi režimi. Seveda bo EU še naprej imela ključni interes za stabilno sosesko, vendar bo morala spremeniti mehanizme s katerimi je to poskušala doseči. Evropski voditelji so podredili kakovost politične ureditve politični stagnaciji in dolgoživosti ureditve. Arabski samodržci pa so se z veseljem predstavili kot garant stabilnosti in Evropa bi morala z njimi opraviti, ne pa jih sprejemati in podpirati. Stabilnosti ne smemo enačiti z ohranjanjem statusa quo, sprejeti moramo dinamično ravnovesje v katerem je dovoljeno mirno preoblikovanje moči in sprememba oblasti izven okvirov parlamentarne demokracije.

vir: www.acus.org

Arabska pomlad med geopolitiko in vrednotami Zahoda

2011-11-20T04:33:00.020-08:00

O arabski pomladi kot revoluciji v sodobnem pomenu lahko govorimo v državah, kjer so demokratični upori že pripeljali do sprememb režima. V Tuniziji, Egiptu in Libiji bi že lahko govorili o revoluciji. O uporih pa bi lahko govorili, če se prevrat na oblasti še ni zgodil ali gre za razdrobljene vstaje, kot na primer v Siriji, Jemnu in Bahrajnu. Pojmi in koncepti, ki jih uporabljamo, slabo opišejo dogodke s skupnim imenom arabska pomlad. Še več težav kot beseda revolucija povzroča znani par prijatelj / sovražnik.

Delitev držav arabskega sveta na prijatelje in sovražnike Zahoda ali na zmerne in radikalne, je očitno prav absurdna. Zmernost je namreč pomenila soglašanje z Zahodnim odnosom do Irana, z bojem proti terorizmom in opredelitvijo do Bližnjevzhodnega konflikta. Radikalni so bili tisti, ki so take načrte zavračali in celo Evropska unija se obnaša, kot da je sprejela to delitev na zmerne in radikalne islamske države. Prav pri prijateljih je Zahod prezrl številne sistemske slabosti, ki so na koncu tudi povzročile njihov padec, kot v primeru Egipta in Tunizije. Geopolitična delitev na prijatelje in sovražnike je bila povsem zgrešena, namesto tega bi se morali vprašati, zakaj avtoritarni režimi trdijo, da zagotavljajo in varujejo geopolitične interese Zahoda.

Zahodne države so spoznale, da niso imele vpliva na nastop nemirov in da imajo zelo omejen vpliv na njihov potek. Lahko jih sicer ali podpirajo ali ovirajo, ne morejo pa določiti rezultata družbenih sprememb. To velja za Libijo: čeprav bi se režim brez NATO-vega posredovanja ohranil veliko dlje, Zahod ne more vplivati na obliko oblasti. Nastopi lahko vse od nove diktature, kakšne plemenske zveze ali do vzorne demokracije. Omejeni vpliv od zunaj sploh ni slab, saj bi povečal legitimnost nastajajoče socialnega in politične ureditve, Tunizijci in Egipčani bodo pač sami odgovorni za svoj politični sistem. Da bi že bilo konec (neo)kolonializma! Zmanjšan vpliv ne pomeni tudi izgovora za popolno brezbrižnost do evropske soseščine. Po tem, kako bo Evropa formulirala svojo odgovornost za razvoj dogodkov v soseščini, si jo bodo mladi revolucionarji tudi zapomnili.

Revolucije in upori nosijo politično sporočilo, ki presega geografijo Južnega Sredozemlja. So izraz aspiracij za demokracijo, individualno svobodo, pravičnost in varstvo človekovih pravic, hkrati pa seveda ne morejo biti zagotovilo, da bo razvoj res šel na boljše tako glede verske svobode, pravic manjšin, civilnega nadzora nad uporabo sile, političnih institucij ipd. V ozadju je še bolj bizaren strah zahodnih opazovalcev in politikov nanašajoč se na vzpon Kitajske. Globalni vrednostni premik v smeri avtoritarnega kapitalističnega modela, ki temelji na sožitju, nadzorovani rasti in pametnem centralnem usmerjanju, bi bil vpričo gibanja Okupirajmo svet popoln šok. Evropa liberalno-demokratičnih vrednot je prejela politično podpore od regije, v kateri je zagotovo ni pričakovala. In verjetno jo zato tudi malce poveličuje, saj marsikdo vidi upor mladih predvsem kot upor krivicam, ne pa kot neko vrednostno motivirano ciljno ravnanje.

Večina mednarodnih akterjev ni pričakovala revolucij in uporov v arabskem svetu, čeprav so bili vzroki ter politični in socialno-ekonomski dejavniki zanje dobro znani in dokumentirani v OZN in MDS. Zgodnji znaki, kot je to pogosto v revolucionarnih časih, so obstajali, pa vendar ni obstajal politični scenarij za arabsko pomlad. Verjetno bi vzbudil precej nelagodja pri zahodnih voditeljih. Opraviti imamo z nepripravljenostjo politikov in strokovnjakov za predvidevanje kvalitativnih sprememb in s tem, da so nemočni pri računanju z množicami ali pri upoštevanju faktorja množice. Politiki in strokovnjaki so sprejeli poznano za stabilno, tudi če so vedeli, da ni prav dobro ali moralno upravičeno. Spomnimo se na pripravljenost mednarodnih akterjev, da navkljub vsem spremembam v regiji Saudsko Arabijo še naprej obravnavajo kot otok stabilnosti.

Rachida Dati, vir: LePost.fr

Freedom and democracy in the Southern Mediterranean

2011-11-19T02:33:00.000-08:00

Zunanja politika v službi nacionalne biti

2011-10-02T23:22:00.000-08:00

Strukturne spremembe mednarodne skupnosti, ki se jim mora zunanja politika Slovenije bolj aktivno prilagajati, so posledice regionalizma v EU in spremembe v širši evropski regiji: območje Evra, Šengen, federalni procesi ter arabska pomlad in nove razmere na Bližnjem Vzhodu. Opustimo zunanjepolitične odločitve po navdihu in vse, za kar lahko predvidimo škodo državi na dolgi rok, upoštevajmo pa zakonitosti v strukturi. Za kar pa potrebujemo sodobnejši zunanjepolitični aparat, kot ga trenutno premoremo.

Druga strukturna sprememba so spremenjeni tipi groženj in potrebna je hladna presoja o tem, katere izmed groženj so namenjene Sloveniji za razliko od tistih, ki jih uvažamo iz transatlantskega prostora. Slovenija potrebuje boljše in kvalitetnejše odločitve v slovenski stroki in politiki. Groženj varnosti v prihodnje ne bo mogoče odvračati s klasičnim orožjem, ampak z bolj prefinjenimi oblikami nadzora ljudi, kibernetskega prostora, pretoka kapitala in z nadaljnjimi omejitvami svobode. Večja varnost na račun večjega nadzora ni sprejemljiva.

Zadnja pomembna strukturna sprememba je pri virih stabilnosti na globalni in regionalni ravni ter v naši soseščini. Za obvladovanje zunanje dinamike, ki je v primeru male države bolj prilagajanje kot obvladovanje, je potrebno razviti primerno strategijo. V vsakem primeru je potrebno prekiniti z lagodno prakso akomodacije v zunanji politiki, ki je za Slovenijo na dolgi rok škodljiva. V to strategijo sodijo pravilno izbrana področja koristi za slovensko gospodarstvo, državljane in državo: energetika, globalna finančna in valutna tveganja, prehranska varnost, podnebne spremembe, migracije, ipd. Ta področja niso tržno urejena, saj akterji mednarodne skupnosti svoje vire uporabljajo kot zunanjepolitično orodje. Ker se je to delno že zgodilo, moramo aktivneje sodelovati pri premiku globalne politike v azijski prostor. Prav tam se trg s strateškimi surovinami segmentira v škodo tistih, ki si jih politično še niso zagotovili.

Omenjene sile oblikujejo zavezništva, ki sama po sebi pomenijo usklajeno ravnanje na osnovi podobnih ali istih (nacionalnih) interesov ob določenem mednarodnem izzivu ali problemu. Tako menim, da je oblikovanje skupine malih držav v območju Evra zavezništvo, v katerem naj Slovenija v prihodnje aktivno sodeluje. Zavezništva na račun tretjega so napačna in Slovenija v njih ne more vstopati, tudi na predvečer glasovanja o nestalni članici Varnostnega sveta ne. Državljanom je potrebno jasno sporočiti, da se zavzemamo za priznanje Palestine in da podpiramo njeno članstvo v OZN ter da nasprotujemo ad hoc koalicijam voljnih brez mandata Varnostnega sveta.

Male države navadno sledijo osnovnim vzorcem delovanja, kakršni so bili dogovorjeni ob nastanku mednarodnih inštitucij. S tem utrjujejo obstoječe stanje, kar bo še enkrat omejilo našo vlogo v evropski varnostni arhitekturi, ali bolj natančno ob vprašanju, v kolikšni meri naj evropska varnost temelji na NATU. Naše vrednote so preprečevanje revščine in radikalizacije v svetu, izgradnja Evrope kot mednarodnega akterja in multilateralizem. Materialnih virov ne moremo trošiti na ekstenzivnem oboroževanju ali slabo premišljeni javni porabi, moramo jih pa vlagati v zavezništva osnovana na gospodarski stabilnosti širše evropske regije.

China Fashion Week 2011, Feng Li /Getty Images

WikiLeaks: ameriške diplomate zanima delo slovenskih nevladnih organizacij

2011-09-05T03:24:00.007-08:00

Dejavnosti NVO močno presegajo nacionalne interese in danes jih lahko vidimo kot pomembnega delovalca v globalni politiki. Sorazmeren z rastjo njihove vloge v strukturi globalne politike, je tudi delež omemb NVO v WikiLeaksovih depešah – omenjene so približno v 10% do sedaj objavljenih dokumentov. Teoretiki so že pred časom ugotavljali, da se ZDA in inštitucije kot MDS ter Svetovna banka, zanimajo za delovanje NVO in poskušajo njihovo delo usmerjati z informacijami, razpisnimi priložnostmi ali alokacijo sredstev, pogosto pa tudi z nudenjem podpore na kraju samem.

WikiLeaks to potrjuje, saj je razkril, da so programi za demokratizacijo in upravljanje, ki so jih vodile ZDA v Egiptu, natančno vodeni in da se ZDA zgledujejo po načinu finančnega managementa, kakršen velja v gospodarskih družbah. Pri tem seveda nujno naletijo na težave, kot so slaba razširjenost digitalnega bančništva ali neregistrirane NVO, ki izhajajo iz specifične situacije, ko dela nevladnikov ni mogoče zaobseči z ekonomsko-administrativno logiko. ZDA prisluhnejo potrebam civilne družbe v določeni državi, recimo po spremembah delovanja pravosodnega sistema in medijev, pravni pomoči ipd. Podpore so deležni programi za opolnomočenje žensk, v podporo demokratičnim spremembam, za preprečevanje sodelovanja otrok v vojaških spopadih in trgovine z ljudmi.

Precej zanimive so aktivnosti v naši bližji soseščini, v Bosni na primer, kjer so prisotne tudi slovenske NVO. Opazili smo tudi, da je ameriško veleposlaništvo v Ljubljani spremljalo dilemo med usposobljenostjo Ključa in Karitasa za skrb za žrtve nasilja. Posledice njegovega angažmaja so bile finančne , lahko pa bi postale celo politične, saj sposobnost državnega aparata, da se na potrebe NVO ustrezno odzove, vpliva na ugled države. Razvidno je tudi, da so ZDA spremeljale razvoj na področju azilne zakonodaje v letu 2006. Slovenski nevladniki (Amnesty International, Matafir, Mozaik, Jezuitska služba za begunce, Mirovni inštitut, PIC, Slovenska filantropija, Fundacija GEA 2000 in Radio Študent) so glasno kritizirali sprejete spremembe zakona, kar ni ostalo neopaženo. Prav tako ni ostal neopažen novejši primer Sklada za razminiranje in Slovenske Filantropije pri pomoči otrokom v Gazi.

Trpljenje, ki ga poskušajo nevladniki preprečiti ali omiliti, vedno nastaja zaradi političnih vzrokov. Države pa se po drugi strani v večji meri odločajo za humanitarno posredovanje z namenom preprečevanje begunske krize, še posebej kadar gre za odločitve VS za posredovanje s silo. Načelno samo humanitarni razlogi ne zadoščajo za posredovanje držav, spremljati jih morajo tudi določeni interesi močnih, konkretneje gospodarski in nacionalni interesi ZDA. Zato lahko toliko bolje razumemo, zakaj se v depešah NVO tako zelo pogosto pojavljajo kot pomemben delovalec v strukturi globalne politike. NVO k človekovi varnosti prispevajo kot vir informacij, zgodaj opozarjajo na konflikte, podpirajo misije za vzdrževanje miru in misije za obnovo ter s tem pomagajo zainteresirane vladam in mednarodnim vladnim organizacijam (pri OZN imajo NVO posvetovalni položaj). Prekrivanja med delovanjem držav in NGO v globalni politiki so predvsem področja človekovih pravic (Amnesty International), načrtovanja prebivalstva (religiozne, ženske in zdravstvene nevladne organizacije) in varstva okolja (Prijatelji zemlje, WWW, Greenpeace). Še bolj prepleteni sta področji podnebnih sprememb ter sodelovanje NVO in vlad pri humanitarnem posredovanju v svetovni politiki.

Otroci z Mileno, vir Zadovoljna.si

Global governance in 2012-2013

2011-08-01T02:20:00.000-08:00

United Nations General Assembly members will vote in September 2011 on the non-permanent members of Security Council (UNSC) in 2012-2013. For a candidate country Slovenia, two geopolitical areas seem to be of great importance, namely extended Euro-Atlantic area together with geographical area of Sub-Saharan Africa, where the country has no diplomatic mission or consular post. Permanent attention will be devoted to Balkans, the Mediterranean, and the frozen conflicts in Karabakh, Abkhazia and Ossetia, opting-out in Afghanistan.

Arab uprising led to large movements of people, which might continue throughout the given period and well beyond. Having in mind the numerous reasons for the democratic changes it is worthwhile to verify the established definition of threats to international peace and security. Strategically it is desirable to open a discussion on global governance and to discover the meaning of security and peace in the 21st century. Probably it is exactly the UNSC that will put to test political will to ensure these values and rights to the greatest proportion of global population in opposition to traditional zero-sum wisdom.

Effective members of the UNSC need to gather and analyse intelligence information in a way that enables fair and unbiased political decisions. Therefore it is advisable for Slovenian foreign policy apparatus to disperse the intelligence resources. Simple enough – acquired information may not be objective and therefore misleading or suggesting decisions and choices which are serving the purposes of the data source.

European crisis instruments such as SITCEN, SATCEN, and services of EU delegations worldwide should step in as a reliable and objective source of intelligence information for a small EU member state with limited resources which is definitely the case of Slovenia. The functional task of European non-permanent UNSC members ought to be long-term promotion of EU crisis instruments and promotion of greater role of regional blocks in order to enhance the EU global governance capability as well as the capabilities of the national foreign policies to influence global players. Performance in UNSC should be fueled by the common foreign policy and served by common security and defense policy as well as be at least of some interest to European external action service. One would expect that as a part of arrangements surrounding the membership, Slovenia expresses this idea clearly to the European institutions and soughs for active and tangible support. Each opportunity to consolidate the EU role in the UNSC must be embraced wholeheartedly. The rationale for a greater role of EU has been carved out by EP Resolution on EU as global actor whereas the reason for the promotion of European crisis instruments are funded on the assumption that USA do not have the capacity to introduce a global order alone, in spite of the commitment of Obama administration to the international fore.

First and foremost Slovenia has to stand by Principle of Responsibility to Protect which refers to the humanitarian, military and legal action of the international community. Despite the fact that controversial issues in the intrastate conflicts can not be resolved in advance, the basis for sanction of gross human rights violations stand firmly in the Chapter VII of the UN Charter.

Concerning the reform of the UNSC and the possible introduction of a permanent seat for one of the countries of Eastern Europe, we can conclude that 2012-2013 period might serve as the time to check on the right set of candidates. Slovenia may obtain a large number of supporters and friends in Islamic countries through credible performance and personal integrity of Slovenian diplomats.

Kopalke 2012, foto EPA

Efficient Security Council, effective sanctions

2011-07-21T22:03:00.002-08:00

As a candidate for non-permanent seat in United Nations Security Council (UNSC) in 2012-2013 Slovenia claims it will reinvigorate effective multilateralism. In order to address gross human rights violations efficiently country lacks a clear foreign policy strategy. Political position towards challenges in extended Euro-Atlantic area will have to be developed as the global governance of this geopolitical area is of high importance for Slovenia. The effectiveness of global governance could be gradually increased through the use of European crisis instruments and by fostering regional cooperation. International norms have been evolving from the Principle of the Responsibility to Protect (R2P), serving foremost to address gross human rights violations and thus the principle became a building block of the global governance.

Before taking over a non-permanent seat Slovenia should align its foreign policy priorities to the responsibilities of the UNSC as described in the Art. 24 of the UN Charter. This process should be based on the foreign policy strategy and the fact that it had not been formulated leaves the government in office with the wide margin of discretion. Agreed plan of action would however impose certain limitation to the arbitrary decision making and set certain limits to improvisation.

Clearly the government needs to synchronize the decision making in the national defense and security system with the foreign policy decision making system. Smooth cooperation is to ensure transparency and legitimacy of decisions taken. It is crucial to highlight the subsidiary of military goals to the political goals given relatively high level of questioning the decisions taken by authorities by academic community and press. Otherwise, questions might arise considering legitimacy of decisions within Slovenian and international public.

Slovenian citizens find it hard to distinguish the relationship among the national foreign policy, common foreign and security policy (CFSP) and the global governance carried out as a member country of the UNSC. I sincerely doubt that one-way communication of the Ministry of Foreign Affairs is going to clarify these relations, so I would endorse a greater debate on the forthcoming role of Slovenia in the UNSC.

Values and beliefs upon which Slovenia would operate have to be sufficiently explained in advance: multilateralism, security, prevention of radicalization, and curbing growing inequality. The aim of such presentations is to reinforce the belief that peace can not be taken for granted and that achieving peaceful solutions to conflicts requires excessive efforts even from small members of the international community.

Igra steklenih biserov v tretji dekadi

2011-06-12T22:53:00.000-08:00

Današnja politična generacija je oropana herojskih momentov, vendar se zunanjepolitični odločevalci vsakega pol leta znajdejo pred pomembnimi odločitvami in izzivi. Dvajsetletnica slovenske države hkrati predstavlja obletnico slovenske zunanje politike, ki postaja v vedno večji meri odgovorno ciljno ravnanje z zavedanjem o ceni sredstev in virov za doseganje ciljev. Mlajši si zastavimo vprašanje, kako bo zunanja politika služila preživetju nacionalne biti, zlasti letos, ko se sponzorirano oziramo v preteklost in čestitamo starim za dobro opravljeno delo.

Namesto da sprejemamo zunanjepolitične odločitve po navdihu, se bolj nagibam k zakonitostim v strukturi igre in k opuščanju vsega, za kar teorija iger predvideva končno potezo v škodo državi. Intenzivnost dogajanja je manjša kot pred desetletji, vendar posledice zgrešenih odločitev niso nič manj usodne. Kot strela z jasnega so nas zadele strukturne spremembe mednarodne skupnosti, med prvimi posledice regionalizma, štrline, ki jih vidimo kot območje Evra, Schengen, evropsko finančno ministrstvo, federacijo ipd.

Druga strukturna sprememba so spremenjeni tipi groženj in potrebna je hladna presoja o tem, katere izmed groženj so namenjene Sloveniji za razliko od tistih, ki jih uvažamo iz transatlantskega prostora. Pri presoji dopuščam tudi napako – ustreznejše kot zunanje draftiranje je prepuščanje odločitev slovenski stroki in politiki, predvsem kadar nismo predmet zunanjega izvajanja. Groženj varnosti v prihodnje ne bo mogoče odvračati s klasičnim orožjem, ampak z bolj prefinjenimi oblikami nadzora ljudi, kibernetskega prostora, pretoka kapitala in z nadaljnjimi omejitvami svobode.

Zadnja pomembna strukturna sprememba je pri virih stabilnosti na globalni in regionalni ravni ter v naši soseščini. Naj kot škodljivo označim koketiranje s pobudami, ki vnašajo negotovost in nestabilnost na Zahodni Balkan na račun notranjepolitične všečnosti. Politika, ki ne upošteva želja, pričakovanj in pravic drugih, se v skrajni konsekvenci konča v Haagu. Vprašanje sodelovati ali ne, je bilo jasno odgovorjeno že pred 20 leti, ampak kot sem omenila, nas vsakih pol leta doleti skušnjava, da se poberemo na svoje. Hmm, kam pa? Za obvladovanje zunanje dinamike, ki je v primeru male države bolj prilagajanje kot obvladovanje, je potrebno razviti primerno strategijo. V zmagovalno strategijo igre sodijo pravilno izbrana področja koristi za slovensko gospodarstvo, državljane in državo: energetika, evrski mehanizmi, prehranska varnost, podnebne spremembe, migracije, ipd. Menite, da so področja tržno urejena? Niso. Če ostali akterji mednarodne skupnosti svoje vire uporabljajo kot zunanjepolitično orodje, so to v realnosti že tudi postali, čeprav se mi temu upiramo. Trg s strateškimi surovinami se segmentira v škodo tistih, ki si jih politično še niso zagotovili za naslednjo dekado.

Takšne gravitacijske sile oblikujejo tudi zavezništva, ki sama po sebi pomenijo usklajeno ravnanje na osnovi podobnih ali istih (nacionalnih) interesov ob določenem mednarodnem izzivu ali konfliktu. Tako se mi zdi oblikovanje skupine malih držav v območju Evra najbolj normalno zavezništvo, kar se jih ima razviti. V Evropskem parlamentu še ni zaslediti njegovih zametkov, kar pa je sodeč po vlogi te institucije v EU tudi logično. Zavezništva v tretji dekadi bodo sklepale vlade, kot vsa do sedaj, za Slovenijo pa je neobhodno, da oblikuje soglasje o nacionalnih interesih, ki so vzporedna nacionalnim interesom drugih. Za premislek o logičnih zaveznikih bi spomnila, da se je v preteklosti izkazalo kot nujna sestavina za uspeh zavezništev posvetovanje z Evropsko komisijio in soedelovanje z Nemčijo. Še to - zavezništva na račun tretjega so napačna in Slovenija v njih ne more vstopati. Roko na srce, takih kratkoročnih potez tudi nikoli ni podpirala. Mogoče je to stvar nacionalnega karakterja.

Determinanta, ki nas lahko malce ohladi, je pravilo, da male države sledijo osnovnemu vzorcu, to je načinu in pravilom delovanja, kakršni so bili dogovorjeni in izoblikovani na začetku procesa. Male države utrjujejo status quo, kar bo ponovno omejilo našo vlogo v evropski varnostni arhitekturi, bolj natančno ob dilemi, v kolikšni meri naj temelji na NATU. Naše steklene bisere vidim kotaleč se med vrednotami, kot so preprečevanje revščine in radikalizacije v svetu, izgradnjo Evrope kot mednarodnega akterja in multilateralizmom. Precej manj jih vidim naloženih v globalno upravljanje in univerzalizem. Biserov skupaj z ostalimi materialnimi viri ne bi menjala za topove, bi jih pa vlagala v zavezništva osnovana na produkciji in porabi masla.

Obveznosti držav in bin Ladnove pravice

2011-05-09T02:20:00.005-08:00

Osama bin Laden in Almar al-Zavahiri sta februarja 1998 objavila izjavo o globalni sveti vojni proti vojski in in civilistom ZDA v sleherni deželi, kjer jo je mogoče voditi in fatvo ali osebno dolžnost vsakega muslimana, da se te vojne udeleži. Zahodni svet danes razume, da sta s tem pozvala muslimane k džihadu, to je k vojaškim akcijam za širjenje in obrambo islama po celem svetu. Štiri leta za tem je George Bush kot odgovor na uspešni teroristični napad na newjorška dvojčka objavil 4D strategijo (Defeat, Deny, Diminsh, Defend) kot del nacionalne strategije za boj proti terorizmu in napovedal, da bodo ZDA našle in uničile teroriste, kjerkoli že so.

ZDA so v doseganje svojega zunanjepolitičnega cilja vložile več milijard dolarjev, človeške in institucionalne vire ter v zaključni fazi hladnokrvno angažirale vojsko. Izvensodna usmrtitev Osame bin Ladna je imela trdno podporo v političnem in vojaškem sistemu, ki sta ju vodila ameriška predsednika iz vrst republikancev in iz vrst demokratov. Nobeden izmed njiju se ni kaj prida posvetoval s svojimi zavezniki, ni se oziral na mednarodno pravo in za dosego ameriških ciljev ni okleval pri izbiri nedemokratičnih sredstev.

Zavezništvo s Pakistanom je bilo mučno že od vsega začetka, nanj se ni nihče prav zares zanašal. Prav tako nismo zasledili, da bi se ZDA pred izvensodno usmrtitvijo bin Ladna posvetovale s stalnim Odborom za protiteroristično dejavnost pri VS OZN. Odbor se osredotoča na preprečevanje terorizma in od njega ni mogoče pričakovati materialne podpore pri uničevanju teroristov. Ustanovljen pa je in preko njega bi v prihodnje morali sprožati akcije proti teroristom, saj resolucija 1373 opredeljuje, da je mednarodni terorizem takšna vrsta ogrožanja miru, da je potrebno trajno angažiranje VS OZN.

Uboj je prepovedano nezakonito dejanje in predstavlja resno kršitev določb Ženevskih konvencij. Kaj stori majhna država ob taki eklatantni kršitvi dogovora med civiliziranimi narodi? Opozori na mednarodno pravo, spomni na Simona Wiesenthala in njegovo vztrajanje za sodno preganjanje vojnih zločincev vedoč, da je vse skupaj tako ali tako namenjeno komentiranju. Razprave pa prav nič ne vplivajo na dejanje, ki se je že zgodilo in samo za prihodnja dejanja lahko zahtevamo od ZDA, da tako izvajajo nacionalno strategijo za boj proti terorizmu, da bo v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom. ZDA morajo dosegati svoje cilje s spoštovanjem mednarodnih konvencij. Pa ne samo one - tudi Izrael, Kitajska in Rusija.

Kar zadeva nas in mednarodna hudodelstva, za pripadnike Slovenske vojske poteka izobraževanje in usposabljanje o mednarodnem humanitarnem pravu. Pripadniki Slovenske vojske, ki so napoteni na naloge v tujino, se pred odhodom na misijo udeležijo posebnega predavanja o mednarodnem humanitarnem pravu in mogoče jim na vprašanje, ali so slovenski in ameriški vojaki lahko poklicani pred Mednardono kazensko sodišče (MKS), tudi korektno odgovorijo. Kadar sodelujejo v misijah v Afganistanu, ene v primeru zakrivljanja vojnega hudodelstva lahko pokličejo pred MKS, drugih pa ne. Slovenija je Rimski statut podpisala 1998 v Rimu in je 48. ustanovna članica Mednarodnega kazenskega sodišča. Američanov trenutno ni mogoče poklicati pred MKS, ker tako kot Izrael, Kitajska in Rusija, niso ratificirali Rimskega statuta. Zadovoljni bomo, ko bodo ZDA svoje nacionalne strategije dosegale z upoštevanjem Rimskega statuta in mislim, da je trenutek pravi, da se pritisk nanje intenzivira.

Pakistanski otroci
Copyright 2010 Noen

Odgovornost zaščititi Libijce

2011-03-18T04:55:00.011-08:00

Trenutno je najpomembnejše vodilo državnikov odgovornost za zaščito Libijcev pred okrutno uporabo vojške sile proti lastnemu prebivalstvu. Že nekaj časa se kaže kot primerna podlaga za poseg pobuda odgovornost za zaščito (Responsibility to Protect), ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela 2005 in ki zagovarja tudi uporabo sile, če nacionalni organi ne morejo zavarovati prebivalstva pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu. Dejanje mednarodne skupnosti, ki bi zaustavilo zločin v Libiji, bo moralo biti legalno po vseh nemških pravilih.

Prva odločna poteza mora priti od zunaj, iz Varnostnega sveta, sledila pa ji bo prerazporeditev virov od znotraj, saj prav neenakomerna razporeditev virov in participacija pri njihovi rabi v veliki meri žene protestnike, da se uprejo samodržcem. Nemara bo Libija po Gadafiju bolj egalitarna, z manjšim občutkom krivic in bremen, ki jih je deležna večina. Resnično slabo razumemo motive arabskih vstaj, čeprav se redki slovenski raziskovalci in poznavalci regije zelo trudijo, da bi nam jih razložili. Za razliko od časnika Mladina pa za izbruh nezadovoljstva ne obdolžujem mednarodnih finančnih inštitucij in zapovedane neoliberalne agende. Vzroke za nezadovoljstvo pripisujem neenakomerni porazdelitvi bogastva, participaciji pri izkoriščanju naravnih bogastev in skorumpiranim režimom. Gre torej v večji meri za notranje politične vzroke kot zunanje (neoliberalne) vzroke.

Evropa se je pričakovano spet odrekla odločanju. Lahko bi vplivala na vsebino resolucije 1973 preko članic v VS ZN, ki je resolucijo sprejel: letos so nestalne članice iz našega kontinenta Nemčija, Portugalska, Bosna in Hercegovina ob stalnih članicah Franciji in Veliki Britaniji. Namesto proaktivnosti v tajni diplomaciji smo dočakali napoved van Rompuya in baronice Ashton, da bodo članice EU razpravljale in sprejele ukrepe za izvedbo resolucije. Če hočeš, da se odpovem vsem evropskim leaderjem, mi samo namigni, da bo EU izpolnjevala ukrepe VS. Kot da je to neka strategija! Kot da ni dolžna že vsaka posamična država izpolnjevati ukrepov VS. Moja logika je povsem drugačna: EU naj v VS izraža svoje interese.

Po definicija stanja pride v politiki trenutek streznitve ob odločitvi: imaš resurse? Imaš vire in voljo, da zastaviš ljudi, znanje, denar, opremo za to, kar pridigaš in za kar se zavzemaš? Če resursev nimaš, ali če so že uklenjeni v kaki drugi mednarodni operaciji, lahko izraziš politično podporo procesom, za katere meniš, da so pravilni in podpreš nosilce teh procesov. Strinjam se z zaščito človeških življenj, kar pomeni podporo konceptu odgovornost za zaščito, ne vidim pa prav veliko možnosti, da bi Slovenija pri tej podpori materialno sodelovala. Domnevam, da Slovenija tako kot večina malih članic EU nima potrebnih resursov za preprečevanje bombardiranja libijskega prebivalstva. V tem kontekstu razumem izrečeno napoved, da ne bo sodelovala v "koaliciji voljnih".

Lahko bi pa izkoristila svoje dobre zveze v Libiji in se angažirala pri umirjanju Gadafijevega besnila. Preden nekoga spraviš pred roko pravice, moraš zaustaviti njegovo nasilno roko.

Getty Images

Demokratična vrenja na poti k sekularizaciji in nadzoru nad vojsko

2011-02-26T12:47:00.008-08:00

Stopnja notranjih konfliktov v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Bahrajnu, Jordaniji, Jemnu in še kje v širši evro-sredozemski regiji za nas pomeni novo izkušnjo. Gre za izkušnjo zaradi katere moramo v Sloveniji premisliti vrednote na katerih sloni naša zunanja politika ter kot aktivni delovalec v regionalnem kompleksu prevzeti nove politične obveze. Kaj bi z bolj konstruktivno in izgrajevalno vlogo sploh dosegli? Stabilno varnost, stabilnost v energetski oskrbi, povečanje blaginje in s tem zmanjševanje migracijskih pritiskov, sposobnost soočanja s humanitarnimi in okoljskimi krizami, razreševanje konfliktov, tudi bližnjevzhodnega. Obstoječe refleksije na demokratična vrenja poskušam preoblikovati v koherentno zunanjepolitično delovanje, namesto oživljanja neuvrščenih pa ponujam tri pobude.

Pomembna je podpora sekularizaciji. Pri tem imam v mislih oddaljeni cilj poglabljanja prepotrebnega zaupanja v zunanjih odnosih med državami na obeh straneh Sredozemskega morja. Hkrati s to zunanjo dimenzijo sekularizacije nastane prostor za opolnomočenje mladih facebook revolucionarjev in upam, da tudi prostor za razvoj pravnega in izobraževalnega podsistema.

Zaupanje bi poglobil nek regionalni red glede nadzora vojske v družbi. Strah pred tem, na katero stran se bo postavila vojska, in do katere stopnje jo lahko zlorabi avtokrat, paralizira vse, Arabce in Evropejce. V 21. stoletju že lahko postavimo nek mednarodni standard in univerzalno politično zahtevo za demokratičnim nadzorom nad vojsko. Stare parlamentarne demokracije si ga predstavljajo kot parlamentarni nadzor, čeprav sem nad razvojem nadzora v državah članicah NATA vedno bolj osupla.

Tretja pobuda, ki naj bi postala slovenska zunanjepolitično delovanje, je multilateralno uvajanje gospodarskih sankcij nasproti avtoritarnim režimom. Sredstva so na voljo v okviru Svetovne trgovinske organizacije in v povezovanju človekovih pravic s politiko sankcij v Varnostnem svetu ZN. Enostranska dejanja v primeru Slovenije so povsem brezupna, močna gospodarstva pa enostransko učinkovito zamrznejo premoženje diktatorjev. V resnici govorim o normi, ki uravnava trgovinsko politiko, in posega v strukturo partnerstev Evropske unije.

Sedaj je pravi trenutek, da država sprejme pogumne zunanjepolitične odločitve in jih zasleduje v mednarodnih odnosih. To pomeni v okviru Skupne zunanje in varnostne politike EU, v Svetovni trgovinski organizaciji, čez kakšno leto še nemara v Varnostnem svetu ZN ter v sodelovanju z ZDA kot z najmočnejšim posamičnim akterjem v regionalnem kompleksu. Uf, kako težko je priznati, ampak ZDA v največji meri vplivajo na to, da se dogodki, ki vodijo v demokratizacijo (glej 10CAIRO145), tudi zares zgodijo, ali pa tako delovanje onemogočijo. Slovenija lahko postane kot sredozemska članica EU in in članica Unije za Sredozemlje vir idej za več sodelovanja v regionalnem kompleksu.

Nefretete
Fritz Reiss AP

Slovenska pot do evropskega javnega zdravja

2011-02-04T02:34:00.004-08:00

Se ti zdi, da te je zakon o bolnikovih pravicah približal Evropi za bolnike? Meni ne, ker so v ospredju evropskih pobud za javno zdravje prav bolniki, povezani v različne organizacije in forume. Med člani forumov težko najdemo slovenske, prav prebrisan način organizacije pa so si zamislili Litvanci.Verjetno je naša organizacija bolnikov nedomiselna tudi zato, ker so društva bolnikov kot večina civilna sfere precej slabo razvita in ker so zagovorniki bolnikovih pravic pri nas nepovezani prostovoljci, pri čemer pa vendar prejemajo določeno nagrado. Uradno jih zakon imenuje "zastopniki pacientovih pravic", pa je primernejši koncept zagovornikov bolnikovih pravic, na katerem gradi tudi Evropski forum bolnikov.

Osnovna zamisel, da je zagovornik bolnikovih pravic nepoklicen, torej neprofesionalen, načelno upokojeni zdravnik ali pravnik, se mi ne zdi prav modra. Mislim, da področje bolnikovih pravic zahteva smelejši in bolj sistematičen pristop, poznavanje sodobnih komunikacijskih kanalov in dobre povezovalne veščine. V ta namen je potreben profesionalen sekretariat, ki bi učinkovito povezoval slovenske zagovornike bolnikovih pravic pri komuniciranju z novinarji in jim dajal zaslombo pri skupinskem komuniciranju z Zdravniško zbornico, kar smo pogrešali pri tragičnem primeru Bora Nekrepa, ter skrbel za pretok znanja in praks v Evropski uniji. Tak sekretariata naj bo tudi usposobljen za pridobivanje sredstev Evropske unije za delovanje nevladnih organizacij.

Zagovorniki bolnikovih pravic žal nimajo, pa bi bilo po moje dobro, če bi imeli, pravice predstavljati skupine bolnikov ali prostovoljnih združenj bolnikov v mednarodnih forumih. Slovenski zagovorniki so nekakšni osebni svetovalci brez kakršnekoli javne funkcije in so s tem tudi brez vloge v zdravstvenem sistemu. Upam, da danes to miselnost že presegamo in da bo reforma zdravstvenega sistema v tem pogledu bolj vključujoča in da se bodo težave reševale sistematično, ne le med zagovornikom in bolnikom na eni strani ter zdravstveno birokracijo na drugi.

Kakšne pobude pripravlja Evropska unija na področju Evropa za bolnike? Gre za enajst politik ali ukrepov, ki jih pozorno spremljajmo, da jih bomo lahko prezrcalili tudi v naša realistična pričakovanja do zdravstvenega sistema.

Ne oziram se nazaj in na skromno tradicijo sodelovanja bolnikov v zdravstvenem sistemu, pač pa gledam naprej, saj želim, da reforma zdravstvenega sistema prinese večjo vlogo bolnikov, zavarovancev in državljanov v zdravstvenem sistemu.

Miss Italy 2010 Jessica Cecchini

Srečno 2011, evro!

2011-01-03T23:10:00.009-08:00

S ščepcem soli si priznajmo, da enotna valuta odraža stanje enotnega gospodarstva. In mislim, da v Evropski uniji nimamo enotnega gospodarstva, pač pa prost pretok ljudi, blaga in storitev ter skupno kmetijsko, kohezijsko in strukturne politike. Te tri politike vidim predvsem kot izvajanje neke redistributivne funkcije na evropski ravni.

Usodo evra v 2011 naj bi določil novi institucionalni okvir. Seveda le, če se bo premikal v smeri politične unije, kjer proračunsko politiko vključno s fiskalno disciplino sprejemajo in izvajajo institucije Evropske unije namesto nacionalnih vlad. Bo kriza prenesla orodja proračunskih politik na evropsko raven? Sposobnost preživetja evra je povezana s centralnim nadzorom nad davki, vladnimi izdatki in javnim dolgom. Če to še nekako sprejmeš s stisnjenimi zobmi, je treba vedeti, da se področje največkrat širi na socialno politiko. Če bi Evropska komisija nadzirala slovensko socialno politiko in regulativo na trgu dela, ne bi bilo niti referenduma o malem delu niti o dolžini delovne dobe.

Za Evropsko monetarno unijo, katere članica je Slovenija postala s prevzemom evra 1.1. 2007, sta pomembni dve politiki: monetarna, ki jo izvaja Evropska centralna banka in proračunska, ki jo v območju evra izvaja vsaka nacionalna država. Nadzor proračunskih politik formalno zagotavlja člen 126 Pogodbe o Evropski uniji (prejšnji člen 104), in v grškem primeru je verjetno odpovedal, ker se država postopkom podvrže prostovoljno. Tudi zato je potrebno poiskati nov institucionalni okvir, iz katerega pa nekako izpada Velika Britanija, če povzamem WikiLeaks. Za finančno stabilnost držav članic, katerih valuta je evro, ne bo zadoščala sprememba člena 136 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki naj bi se nanašal na vzpostavljanje mehanizma za stabilnost. Kot državljani Slovenije in Evrope se lahko vprašamo, ali je omenjena sprememba zvit način za uvajanje konfederalnih institucij. Kadar gre za spremembe obstoječih pogodb, zadošča sprejemanje v parlamentih držav članic, ni pa potrebno uvajati vseevropskih referendumov. Še huje - sklep o spremembi pogodbe, ki ne pomeni povečanja prenosa pristojnosti držav na Evropsko unijo, sprejmejo predsedniki vlad 27 držav članic. Občutek imam, da me nekdo vleče za nos, saj majhne spremembe pogodbe ne morejo pomagati evru.

Alternative evropskemu monetarnemu sistemu so vse prej kot atraktivne. Namesto 17 držav evroobmočja bi imeli 17 nacionalnih valut s fleksibilnimi menjalnimi tečaji. Tečaji bi se spreminjali glede na pričakovanje, kako uspešne bodo nacionalne politike in spremembe tečajev vodijo k spremembam v mednarodni konkurenčnosti gospodarstev. Mi potrebujemo evro zato, ker so spremembe svetovnih valutnih trgov hitre in za majhna gospodarstva usodne. »Evropskemu« in ameriškemu gospodarstvu dovolj preglavic povzroča neprilagojeni juan. Evro pa v letu 2011 potrebuje podporo proračunske politike, ki je vredna svojega imena.

Miss Estonia 2009 Diana Arno
©2010 Miss Universe. All Rights Reserved

Dediščina WikiLeaksa

2010-12-13T04:31:00.010-08:00

Geopolitika je bila zame vedno predhodnica rožljanju z orožjem in objave ameriških depeš na WikiLeaksu to samo še potrjujejo. Gre za nadzor nad naravnimi viri in vpliv na njihovo uporabo z vsemi možnimi sredstvi, vključno z izsiljevanjem, z grožnjami in z orožjem. Vpeta v geopolitične spletke si je ameriška diplomacija v preteklosti verjetno kdaj zaželela, da bi bile države v mednarodnih odnosih bolj odkritosrčne. In učinkovite.

Biti učinkovti pomeni, da si sposoben v kratkem času z racionalno uporabo resursov dosegati svoje cilje. In čeprav je zatekanje k nedovoljeni obveščevalni dejavnosti, to je k špijonaži, lahko učinkovito, pa niti najmanj ni sprejemljiva norma, ki bi veljala vedno in povsod. Zbiranje podatkov o osebah povezanih s korupcijo in zdravstvenih podatkov pomembnih političnih osebnostih se mi zdi precej nesramno. Medtem ko diplomati vedo, da bo vsebina pogovora prenesena po diplomatskih kanalih, verejtno večina slovenskih uradnikov ali tesnih strankarskih sodelavcev ni vedela, da je vsebina pogovora ob kavi lahko predmet kakega zapisa. Vsekakor pa želim, da država svoje državljane zaščiti pred nepooblaščenim zbiranjem osebnih podatkov. Ne morem namreč sprejeti namigov, češ, sedaj smo pač v boju proti terorizmu, mi vsi smo NATO in Američani so naši zavezniki. Država ima svojo hierarhijo ciljev in nalog in najvišje v hierarhiji se nahaja skrba za varnost lastnih državljanov in za zaščito državljanov pred zlorabami s strani katerekoli tuje sile. Izpolnjevanje ciljev iz vojaških ali političnih zavezništev je šele v drugem planu.

Oddaljitev od geopolitike in prehod na evropske študije je marsikomu nudil možnost za premislek o dinamični prihodnosti. Danes gre tudi za poskus vpliva, da bi na evropski ravni vzpostavili učinkovitega globalnega političnega igralca in postavili strategijo evropske zunanje politike. Delovanje konkretnih evropskih političnih osebnosti, kot ga opisujejo v depešah, je topogledno precej neinspirativno. Kako živa pa je po „cablegate” zmožnost mednarodne skupnosti, da vzpostavlja zavezništva na osnovi projekcij ali skupne vizije prihodnosti? Ali smo se sprijaznili, da izven boja za naravne vire mednarodna skupnost ne bo izoblikovala nobenega programa, okrog katerega bi veljalo sklepati zavezništva? Nemara bomo res priče temu, da se zaradi pomanjkanja interesa mednarodna skupnost niti na verbalni ravni ne bo več ukvarjala z revščino, zdravjem svetovnega prebivalstva, okoljskimi problemi, dostopom do pitne vode... Na ta način se bodo razlike zaradi neenakomernega razvoja v svetu dodatno povečevale, povečala se bodo trenja in konflikti med političnimi in tudi verskimi identitetami. WikiLeaks napoveduje dogovore o geopolitični delitvi moči med Kitajsko in ZDA.

Miss Germany 2010 Kristiana Rohder

How WikiLeaks Could Use Its Power for Good

2010-12-05T04:27:00.004-08:00

Charli Carpenter gave a piece of advice in Foreign Policy to WikiLeaks: do not serve as a dump of documents.

WikiLeaks insures standards for how best to minimize collateral damage and how to present stories in a political context by working with press and journalists from El Pais, Le Monde, New York Times, Der Spiegel, and Guardian. Thus it became rather a database for decision makers in countries which do not have such significant resources in foreign politics as US. By analyzing available information they can come up with solutions and foreign policy guidelines that serve international community better. My guess is that the ones who are profiting most from the so called #cablegate are small countries that strive for transparency, international law and multilateralism in international relations.

On the other hand we can expect heated debate over who was breaking international law and national laws first: was it US spying after nationals in a host country or was it WikiLeaks, allegedly spying after US? Politically, the response of Ivo Vajgl, a member of European Parliament from Slovenia, is widely approved. He stood up for his fellow citizens and protected their right – for not being spied after! I am sure international law allows many interpretations of what US and WikiLeaks did, however each and every politician must protect his or her people from being abused by any foreign or domestic power.

Miss Sweden 2010 Michaela Savic
Courtesy of Miss Universe Organisation

Gospodarska diplomacija s košaro zlatih jajc

2010-11-08T03:01:00.001-08:00

Kdo je nazadnje pohvalil 10 največjih izvoznikov, 10 največjih podjetij, 5 največjih slovenskih multinacionalk, največjo banko in največjo zavarovalnico v jugovzhodni Evropi? Še nedavno so se slovenski ministri izogibali jasni podpori temu ali onemu podjetju. Kar nekako vzvišeni so bili nad podjetništvom, pehanjem za nove posle, tržne deleže, plače in kar je še takih tuzemskih pritiklin. Malo promocije s strani države ne bi škodilo, vsaj tako si človek predstavlja gospodarsko diplomacijo.

Seveda spadata med otipljive naloge gospodarske diplomacije v tujih državah posredovanje koristnih informacij ter zaščita interesov na multilateralni ravni v EU, OECD, Svetovni banki, MDS, STO in ekonomskem delu OZN. Glavnina dela mora vendar biti opravljena doma in če sem prav razumela, vlada še ni določila sektorskih gospodarskih prioritet, da bi lahko ministrstvo za zunanje zadeve pripravilo načrt promocije v določeni državi. V pospeševanje internacionalizacije proizvodnje in diverzifikacijo trgov s strani države že ne verjamem več, ker gre bolj za poslovne odločitve podjetja. Vsaj takšne so moje izkušnje iz zasebnega sektorja. Ker se naloge gospodarske diplomacije trenutno še vedno oblikujejo, predlagam, da zagotavlja tudi promocijo mednarodnega pretoka blaga in storitev, vključujoč promocijo tujih naložb, podporo prenosu tehnologije ter izvajanje mednarodnega razvojnega sodelovanja.

Podobno kot je zunanja politika nadaljevanje notranje, je gospodarska diplomacija nadgrajevanje nacionalnih ekonomskih politik in projiciranje nacionalnih ciljev navzven. Priporočam gojitveni načrt za ugled slovenskih šampijonov. Ne podpiram pa javnih polemik med vlado in upravami podjetij, niti izražanja dvomov o managerskih kompetencah. Vladne ocene o tem, v kateri regiji je pričakovati najvišjo gospodarsko rast in s tem možnosti za okrevanje slovenskega gospodarstva s pomočjo tujih trgov, se lahko razlikujejo od ocene narejene v podjetjih. Ampak, ali se vam ne zdi, da bi to usklajevanje moralo potekati za zaprtimi vrati? V pridigah po sejah vlade težko uskladiš različne poglede. Bolj kot to, škodiš ugledu podjetij in zadnje, kar si v tem trenutku želim, je najedanje ugleda slovenskih podjetij v tujini. Vsaj direktor direktorata za gospodarsko diplomacijo bi lahko izvedel kakšno vajo v zaščiti ugleda, saj, roko na srce, težko vpliva na bolj dostojanstven diskurz med vlado in direktorji slovenskih šampijonov. Loščenje in razstavljanje zlatih jajc je tako ali tako obrt, v kateri se gospodarska diplomacija odlikuje.

Na trgih jugovzhodne Evrope smo odločni, složni in močni! Koliko prostih zmogljivosti bosta na njih vzdrževali NLB in Zavarovalnica Triglav, pa se naj kar sami odločita.

Miss Bolgarija 2010 Romina Andonova
Vir: http://www.slusham.com/

.

Ali daje Slovenija prednost miru pred območjem proste trgovine?

2010-10-06T00:00:00.003-08:00

Novembra pričakujemo drugo srečanje Unije za Sredozemlje (UZS). Špansko predsedstvo ga je v maju prestavilo s šibko razlago zakaj, in kar naj bi bilo eden izmed političnih uspehov španskega predsedovanja, počasi postaja povsem drugačno vprašanje. To je, ali naj se evropsko sredozemski odnosi povsem spremenijo tako, da bo bližnjevzhodni mirovni proces imel prednost pred kulturnim dialogom in območjem proste trgovine. S postopno odpravo ovir v trgovini z blagom, kmetijskimi izdelki in storitvami naj bi dosegli območje proste trgovine prav letos, kar ej bil eden ciljev barcelonskega procesa. Razočaranje ob odložitvi srečanja je bilo veliko, vizija odnosov med Evropsko unijo in sredozemskimi državami pa se je skrčila na zagotavljanje osnovnih elementov preživetja: mir in voda.

Mehanizmi za vzpostavljanje miru morajo postati nov element v Uniji za Sredozemlje. Individualni stiki držav članic EU z arabskim svetom lahko samo krepijo sposobnost arabskega sveta za doprinos miru. Politična pobuda mednarodnega kvarteta za Bližnji Vzhod je bila po nekaterih gledanjih neproduktivna, s tem ko je za garant miru prevzela ameriško tezo o dveh ločenih državah, Izraelu in Palestini. Po drugi strani slovenske odprave v jutrovo izražajo podporo palestinskim oblastem in palestinskemu ljudstvu v želji, da oblikujejo palestinsko državo. Menim, da slovenska politika dovolj verodostojno podpira mirovni proces, nikakor je pa ne vidim kot dovolj močne, da bi sama predstavljala kakršenkoli dejavnik miru. Uveljavljanje slovenske politike gre tudi tokrat prek evropskih inštitucij, natančneje prek prispevka k oblikovanju mehanizmov za mir v UZS. Tukaj sem ilustrirala, kako uporabiti orodja Skupne zunanje in varnostne politike za doseganje ciljev slovenske zunanje politike, ker se v globaliziranem svetu izključno na naše diplomate ne bomo mogli zanašati. Sekretariat UZS bi seveda moral čimprej preiti pod okrilje visoke predstavnice za zunanjo politiko Catherine Ashton, o projektih, ki se bodo izvajali, pa bi se morale dogovoriti države članice UZS, namesto da jih razpisuje Evropska komisija.

Našega dela pri povečanju vpliva in ugleda pri 43 članicah Unije za Sredozemlje ne bo nihče prevzel na svoja pleča. Približno 40 slovenskih predstavnikov v Univerzi, Centru in Ustanovi EMUNI je dovoljšnja kritična masa za pridobivanje prijateljev za Slovenijo in Evropsko unijo na področju znanosti, raziskav in inovacij. V ta namen se znanost v mednarodnih odnosih uporablja kot gradnik za povečanje ugleda, vpliva in zaupanja v Slovenijo.

Miss Izrael 2010 Bat-el Jobi
REUTERS/Patrick Prather/Miss Universe Organization LP, LLLP/Handout

Lov za izgubljeno zunanjepolitično strategijo

2010-09-17T00:50:00.001-08:00

V strategiji moramo opredeliti globalne izzive in probleme, ki jih bo Slovenija reševala z aktivnim članstvom v EU in NATU.

Zunanjepolitična strategija Slovenije do leta 2020 bo po moje točka preobrata. Iz dolgoročnih pretendentov na članstvo v EU in NATU se moramo prestaviti v vlogo uporabnikov in se vprašati, kaj želimo s pomočjo teh dveh institucij doseči. Po petletnem članstvu je bolj strateški pogled na mesto in vlogo Slovenije v teh integracijah in v svetu napovedal že kandidat za ministra Samuel Žbogar med predstavitvijo v parlamentu.

Mala država je pri poseganju v globalno politiko precej omejena, saj ji vpliv na globalno politiko preprečujejo skromni viri, ki jih ima na razpolago. V večji meri se proaktivnost v globalni politiki izraža skozi delovanje v institucijah, katerih članica je, recimo EU, OZN, NATO, humanitarne organizacije, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad. Področja, ki jih v ZDA označujejo kot predmet "global governance" so zdravje svetovnega prebivalstva, neširjenje jedrskega orožja, podnebne spremembe, oboroženi spopadi, globalne finance in upravljanje z oceani. Menim, da bi se prav na teh področjih slovenska zunanja politika lahko udejanjala skozi članstvo v mednarodnih inštitucijah in z iskanjem zavezništev podobno mislečih. Lastnih zmogljivosti na teh področjih ne bi razvijala, ohranimo pa budnost pri dveh aspektih globlizacije, kjer vloga slovenske zunanje politike ostaja neokrnjena. Ta dva aspekta sta iskanje priložnosti v globalnih izzivih, kar je vedno proaktivna dejavnost, in blaženje negativnih posledic globalizacije.

Kaj prenesti na Skupno zunanjo in varnostno politiko? V tem trenutku je veliko vprašanje, kaj bo sploh moč prenesti, če upoštevamo strateški načrt partnerstev kot jih je napovedal Van Rompuy. Ta partnerstva so videti bolj kot trgovinski sporazumi med EU in tretjimi državami, kar je seveda znan instrument ekonomske politike. Konkretna pobuda pa se nanaša na dopolnilno delovanje Skupne zunanje in varnostne politike in slovenske zunanje politike. Na prvo bi prenesla čimveč funkcij, ki za Slovenijo niso vitalnega pomena, istočasno pa je njihovo izvajanje relativno drago. Razvoj EU kot globalnega igralca zahteva opredelitev, kaj države članice od nje pričakujemo, za nas pa je pomembno, katere etapne cilje v razvoju slovenske države bomo dosegali s pomočjo EU. Diši po federalizmu. Slovenska zunanjepolitična strategija lahko tudi postavi okvirje za to, kar želimo prenesti na skupno diplomatsko službo - recimo zastopanje in predstavljanje v državah, kjer Slovenija nima predstavništev vključno s tistimi, za katere na ministrstvu menijo, da jih bo v prihodnje potrebno racionalizirati. Kaj ne spada sem tričetrt zemeljske oble z obsežnim delom konzularnega sektorja? Vsekakor v zunanjepolitični strategiji pričakujem več pronicljivosti kot jo terja naštevanje držav s katerimi bomo krepili gospodarsko, kulturno in politično sodelovanje.

Hkrati seveda moramo državljani iz zunanjepolitične strategije razbrati, pri katerih grožnjah varnosti bo Slovenija sama poskrbela za svojo varnost in pri katerih globalnih grožnjah bo iskala rešitve v institucijah za globalno varnost. V resoluciji o strategiji nacionalne varnosti je Slovenija kot sorazmerno velike grožnje opredelila globalne in nadnacionalne grožnje. Opravka smo imeli s tipično odzivno strategijo, ki je na področju zunanje politike nikakor ne zagovarjam. Zagovarjam proaktivnost z namenom, da se opredelimo glede obsega slovenskega angažiranja pri globalnih grožnjah varnosti. So sposobnosti Slovenije takšne, da kvalitetno sodeluje v petih mednarodnih civilnih misijah ali zmoremo istočasno sodelovati v 14 oboroženih spopadih v svetu?

Miss Slovenija 2010 Marika Savšek
REUTERS/Patrick Prather/Miss Universe Organization LP, LLLP/Handout

Slovenija kot akter kosovske prihodnosti

2010-09-01T08:22:00.003-08:00

Interes Slovenije in mednarodne skupnosti za delovanje pravne države na Kosovem sovpadata in ob modrem notranjepolitičnem sodelovanju lahko pride do vzajemnega podpiranja in sinergij. Z dialogom med političnimi elitami bi dosegli večjo kredibilnost izvajanja Skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) doma in skladnost nacionalne politike s skupnimi stališči. Z dialogom moramo določiti in sprejeti vlogo Slovenije v operacijah EU za krizno upravljanje Kosova, vloge Slovenije v Varnostnem svetu (VS) in vlogo Slovenije v mednarodni civilni misiji.

Vsaj do neke mere bi se politične elite v Sloveniji morale strinjati glede pogledov na varnost v regiji in prednostnih področjih za povečevanja političnega ugleda države. Angažma v EU in VS glede Kosova mora biti konsistenten ne glede na sestavo parlamenta ali vlade. Že povsem na začetku bi bilo dobro izpostaviti čistost namere in skupne koristi izhajajoč iz politične stabilnosti, spoštovanja pravne države in povečanja blaginje v regiji. Deklaracija o Zahodnem Balkanu ta načela posredno podpira. Z njo je vloga Slovenije orisana, saj pravna država prispeva k splošnemu človekovemu in družbenemu razvoju v državah Zahodnega Balkana, za kar se bo Slovenija zavzemala z „lastnimi viri in v okviru mednarodne skupnosti“.

Trenutno SZVP izvira iz skupnih ukrepov in en tak ukrep je bila ustanovitev enote EU za načrtovanje Kosovo (EUPT Kosovo) v zvezi z morebitno operacijo EU za krizno upravljanje na Kosovu. Na to enoto naj bi postopoma prešle pristojnosti Misije začasne uprave ZN na Kosovu (UNMIK). EUPT je v 2006 okrepil evropsko vpletenost na Kosovu, njegov cilj pa je bil začasno krizno upravljanje na področju pravne države. V 2008 je Svet EU sprejel še ukrep za ustanovitev misije EU za krepitev pravne države na Kosovem (EULEX Kosovo) in imenoval Pietra Feitha za posebnega predstavnika EU na Kosovem.

Razen tega, da EUPT vzpostavlja mehanizme pravne države, naj bi skrbel tudi za dialog Kosova z mednarodno skupnostjo, s čimer bi hkrati opredelil izhodišča za politični dialog mednarodne civilne misije. Preprosto rečeno je EUPT predhodnica mednarodne civilne misije, ki bo vzpostavljena z resolucijo Varnostnega sveta. Naj spomnim, resolucije VS so za članice OZN obvezujoče, kadar so sprejete na osnovi VII. poglavja Ustanovne listine. Kot sem že zapisala, Slovenija kandidira za nestalno članico VS 2012-2013 in bo s tem močno vpletena v vzpostavljanje pravne države Kosovo. Naša zunanja politika mora upoštevati razmerja v VS, katerega stalna članica je tudi Rusija in ki je že nasprotovala Ahtisaarijevemu načrtu za urejanje statusa Kosova. Skupaj z drugo pomembno članico VS - Kitajsko - nasprotujeta sprejemu Kosova v OZN.

Irina Antonenko, Miss Russia 2010

Japonska ustreže, če je najprej ustreženo njej

2010-08-17T23:46:00.002-08:00

Glavni japonski zunanjepolitični cilj postaja zadrževanje kitajske moči v Aziji. Kot izbran način si je Japonska zadala tesno sodelovanje z ZDA v obliki poglobljenega partnerstva.

Japonska želi prevzeti vlogo posebnega varuha ali garanta demokratizacije, kapitalizma in varnosti v Aziji. Kar vzbuja rahlo nelagodje je način, kako se je Japonska tega lotila. Po lanskoletnem poročilu japonskega think tanka Institute for International Policy Studies lahko sodim, da ne gre za regionalistični pristop utemeljen na kulturno-zgodovinskih vezeh. Pogrešam razvoj multilateralizma, izstopanje iz ameriške sence ter prenos japonskih političnih ambicij na multilateralno, proaktivno raven. Za razvoj regije je pomembno politično sodelovanja vseh vpletenih. Nanašanje na priviligirano sposobnost za izvajanje vodilne vloge v azijsko pacifiški regiji lahko ostali označijo za domišljavo. In verjetno prav pozorno spremljajo razvoj Kitajske vrzeli, to je razliko med ameriškim in japonskim pojmovanjem vloge Kitajske.

Japonska ne želi prepustiti mesta najpomembnejše ameriške partnerice in ga je pripravljena zadrževati z vezanjem ameriških virov nase, z odrekanjem sodelovanja v globalnih zadevah kot so terorizem, globalno segrevanje, upravljanje z energetskimi in drugimi viri, nalezljive bolezni, humanitarna pomoč najrevnejšim, finančna stabilnost in nadzor orožja za množično uničevanje.

Nekoliko neiskreni so očitki Kitajski, da si prizadeva za vojaški status močne države, medtem ko avtorji hkrati napovedujejo povečanje lastnega obrambnega proračuna in povečanje avtonomnih obrambnih sposobnosti ter spremembo zakonodaje. Trenutno je zakonodaja krpanka, sestavljanka, ki slabo služi novim regijskim in globalnim izzivom. Japonska in ZDA naj bi kot vodilni državi zasnovali mehanizme za zagotavljanje stabilnosti v Aziji, nakar naj bi k sodelovanju povabili še Kitajsko. Ideja ne more postati prepričljiv regijski strateški cilj. No, mogoče sem indoktrinirana, ker vidim stabilnost predvsem kot notranjo značilnost sistema.

Če želiš, da ti ustrežem, moraš ti najprej ustreči meni, bi lahko povzeli. Do sedaj so Američani takšna subtilna izsiljevanja mrtvo hladno odpravili in tudi signali, ki jih pošiljajo, so bolj zahteve po ohranjaju števila baz, vojakov in sredstev. Nenazadnje je premier Hatojama odstopil zaradi neizpolnjene obljube, da bo preselil bazo iz Okinave v Guam. Obamov apel h „keep up spending” pa je lahko celo znak, da Američane japonsko izsiljevanje utruja in da se ne morejo predolgo zadržati ob japonskih težavah ter da se ne nameravajo prilagajati njihovim prednostnim nalogam. Tudi to vrzel omenjeno poročilo predvidi, kakor tudi vrzel v percepciji globalnih groženj.

Vsekakor je zanimiv pogled na obdobje po hladni vojni kot na obdobje globalizacije, saj ga, če prav razumem, Japonci pojmujejo kot politični red, kot neke vrste nove politične okoliščine v katerih deluje država. Taka sprememba gledišča je izredno plodna, saj državi omogoča povsem druge možnosti za uveljavljanje na globalnem prizorišču kot nekomu, ki na globalizacijo gleda kot na proces, v katerem mu grozi, da bo postal azijska provinca. Nekoliko tudi spominja na premik poslovne filozofije iz multinacionalnih podjetij v globalna podjetja, kar ponovno priča o tem, da se vrednote japonskega delovanja ohranjajo v funkcioniranju v družini, podjetju in državi.

Maiko Itai, Miss Japan 2010

(AP Photo/Matt Petit/Miss Universe Organization LP, LLLP)

Vpliv skupne zunanje politike na članstvo v Varnostnem svetu

2010-08-01T05:12:00.004-08:00

Za učinkovito Skupno zunanjo in varnostno politiko bi se morale članice Varnostnega sveta posvetovati s članicami Evropske unije, preden bi v Varnostnem svetu zavzele stališče.

V koalicijskem sporazumu so se podpisnice zavzele za to, da bi Slovenija postala nestalna članica Varnostnega sveta (VS) v obdobju 2012-2013. Postopki menda tečejo, verjetno tečejo tudi postopki za oblikovanje Skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Pogrešam razlago procesov s strani Ministrstva za zunanje zadeve, saj smo sicer obsojeni na poglede od zunaj, na vidik parlamentarcev in stroke ter na interpretacijo novinarjev. In združevanje obeh procesov ter razlaga načel je v Sloveniji potrebna za iskanje podpore v splošni in politični javnosti. Pri politični zaradi stalnosti zunanje politike ne glede na sestavo vlade, pri splošni pa zato, da bomo državljani razumeli svojo vlado, kar je predpogoj političnega delovanja in po moje tudi smisel političnega komuniciranja.

Države članice EU, ki so tudi članice VS, naj bi se medsebojno usklajevale in izčrpno obveščale druge države članice, kar določa Člen 34 Pogodbe o Evropski uniji (prejšnji Člen 19). To bi lahko tudi pomenilo, da bo Slovenija, če postane nestalna članica VS, del svoje suverenosti odstopila skupnosti in v Varnostnem svetu zastopala njena stališča, ne pa svojih. Vsekakor bi lahko med pogajanji Uniji ponudila, da bo povečala stopnjo, do katere bo EU prisotna v VS in vplivala na odločanje v njem. S tem bi seveda pridobila prednost pred ostalimi nečlanicami EU, recimo pred Hrvaško, ki prav tako kandidirajo za nestalne članice VS. V primeru, da so države EU resnično zavezane skupni zunanji in varnostni politiki, bi taka kandidatka, ki je pripravljena in zmožna zastopati interes Unije, morala imeti boljše možnosti za imenovanje in prejeti večjo podporo.

Jasno pa je, da ne gre za izgubo suverenosti pri odločanju v VS, saj bi temu močno nasprotovali Francija in Velika Britanija, ki sta hkrati stalni članici VS in pomembni članici EU. Isti Člen 34 namreč pravi, da pri opravljanju dolžnosti članic VS le-te zagovarjajo stališča Unije, ne da bi to vplivalo na njihove odgovornosti po določbah Ustanovne listine Združenih narodov. Gre za očitno zagotovilo Franciji in Veliki Britaniji za ohranjanje suverenosti pri uporabi veta, ostali pa se o zagotovilih svoje suvernosti lahko pogajamo.

Mehanizma za usklajevanje stališč EU in članic VS nimamo. Škoda. Poseganje v globalno varnostno politiko bi bilo učinkovitejše, če bi ga imeli. Za proaktivno globalno varnostno politiko EU bi se članice VS pred sprejemom stališča v VS morale posvetovati s članicami EU.

Miss France Malika Menard

(REUTERS/Matt Petit/Miss Universe Organization LP, LLLP/Handout )

Nenasilni upor množic

2010-07-12T03:59:00.025-08:00

Spontano vedenje obiskovalcev rock koncertov je bilo že pred desetletji zanimivo za vojaške stratege in organizatorje mednarodnih političnih akcij.
Vojaški strategi so se posvetili demokratičnim gibanjem od spodaj, ki se v skladu z osrednjim strateškim načrtom navidezno avtonomno povezujejo. Gre za fizično, s sodobnimi informacijskimi tehnologijami podprto povezovanje nasprotnikov določenim odločitvam in ravnanjem.To gibanje imenujejo rojenje, saj na nek način spominja na gibanje žuželk.

Za nastanek koncepta tega taktično decentralizirnega in strateško centralno načrtovanega političnega gibanja se lahko zahvalim organizaciji RAND, njena raziskava je precej izčrpno poročilo pripravljeno za ameriške odločevalce in stratege, ki jo je financiralo ameriško ministrstvo za obrambo. V njej analizirajo celo nekatere vojaške bitke in mednarodne dogodke z zornega kota rojenja. Dva druga raziskovalca, ki raziskujeta v levo usmerjenih institutih, Jonathan Mowat in F. William Engdahl pa trdita, da so bile nekatere barvne revolucije v Srednji in Vzhodni Evropi vzpodbujene in da množični protesti v teh državah ustrezajo konceptu rojenja.

Nenasilni upor množic gradi na mreži posameznikov, ki so neke vrste ustreznica vodenemu živemu materialu. To je lahko katerakoli družbena skupina: študenti, delavci, politična opozicija, skupina vernikov, še najbolj pa to velja za skupine nogometnih navijačev. Pod vplivom vnaprej pripravljenih in dogovorjenih multimedijskih sporočil se živi material preoblikuje v roj čebel, ki iz različnih začetnih položajev napredujejo po glavnih mestnih vpadnicah do svojega cilja. Vodje iz ozadja prek mobilnikov sporočajo, kaj naj skupina ali posamezniki na cilju počnejo, oziroma, kje cilj sploh je.

Povezovanje različnih družbenih skupin po vzorcu rojenja naj bi se dogajalo v preteklosti, zanimivo je vprašanje, kakšne so okoliščine za ponovitev vzorca. Nikakor ni nujno, da je koncept omejen na nenasilni politični upor z mednarodnimi posledicami, čeprav izhaja iz proučevanje ozadja mednarodnih političnih in vojaških dogodkov ter gradi na komuniciranju z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami v realnem času. Premisliti velja položaj in stopnjo radikalizacije interesnih skupin motiviranih s slabim ekonomskim položajem v Evropi. Med njimi se ustvarja vtis ali občutek neenakomerne razporeditve bremen krize med različnimi družbenimi skupinami. Občutek krivičnega razporejanja bremen in rojenje kot odziv na družbene krivice se lahko pojavi v Grčiji, Sloveniji, Italiji ali katerikoli drugi državi. Rešitev krize mora tudi zato temeljiti na enakomernem prenašanju bremena krize.

Miss Greece Anna Prelevits

REUTERS/Patrick Prather/Miss Universe Organization LP, LLLP/Handout

Trije cilji evropske zunanje politike

2010-07-07T22:39:00.010-08:00

Na področju zunanjepolitične lucidnosti je Evropski parlament nedavno presegel Komisijo s svojo neposrednostjo in jasnostjo. Poročilo treh parlamentarcev o formulaciji razvojne politike in uporabi finančnih instumetnov navaja na to, da moramo resnično najprej postaviti cilje, če hočemo biti koherentni pri izvajanju politik in pri uporabi mehanizmov. Začetka razprave o ciljih od Ashtonove v kvadrilogu niso zahtevali, jih pa k temu močno vzpodbujam.

V blogu sem že zapisala, da bodo pri postavljanju zunanjepolitične strategije EU prevladale brettonwoodske norme za delovanje, do neke mere pa so predvidljivi tudi cilji. Pomembo vprašanje bodo seveda časovne in finančne prioritete ali dinamika med cilji in sredstvi pri izvajanju prednostnih nalog. V globalni politiki, kjer je EU akter vis-à-vis mednarodni skupnosti in želi delovati v triadi ZDA, EU, Kitajska, se ponujajo trije glavni cilji.

Prvi je povečanje globalne varnosti – žareče teme so terorizem, okoljska in energetska varnost ter sodelovanje med regionalnimi varnostno-obrambnimi organizacijiami.

Drugi obširen cilj je povečanje blaginje v svetu – dogovoriti se bo potrebno o smotrni razvojni politiki ter učinkovitih finančnih instrumentih pomoči in prevzeti aktivnejšo vlogo za doseganje milenijskih ciljev. Podnebno vodenje se kaže bolj kot sredstvo za doseganje sedmega milenijskega cilja in ne kot vodenje zaradi izpričanja sposobnosti vodenja.

Tretji pomemben cilj je politični ugled – na prvi stopnji zanj verjetno zadoščata učinkovito predstavljanje in zastopanje EU v mednarodnih telesih in zagotavljanje enotnega odziva EU na krizne dogodke. Oblikovanje skupnega odziva na pomembne dogodke v mednarodni skupnosti je seveda klasična domena nacionalnih diplomacij, ki z vpostavljanjem zunanje službe ne bodo izgubile na pomenu, kvečjemu se bo obseg njihovega dela povečal.

Varnost, blaginja, ugled. Prav lep izziv za to politično generacijo Evropejcev.

Wen Tang – Miss China 2010

Mehanizem za oblikovanje evropske zunanje politike

2010-06-21T03:18:00.006-08:00

Zaposlovalni načrt je bil eden prvih, ne pa tudi najpomembnejših korakov baronice Catherine Ashton pri vzpostavljanju mehanizmov za oblikovanje evropske zunanje politike. V bistvu bi morala s predsednikom Evropskega sveta Van Rompuyem zaigrati precej trdo: določiti cilje, opredeliti norme in se vprašati, kakšna sredstva potem potrebujemo za njihov doseganje. EU ni replika ZDA, da bi svojo službo vpostavljala na svetlem zgledu 1000 zaposlencev v predstavništvih pomembnih držav. EU je samostojna entiteta na globalnem političnem parketu, ki potrebuje inovacijo, drznost in operativno sposobnost za izvedbo drznih idej.

Zunanja politika se ne zgodi kar tako, kot odgovor na izzive mednarodne skupnosti ali kot sosledje konkretnih rešitev kriznih situacij. To bi bilo povsem odzivno, zasledovalno vedenje resničnih akterjev v mednarodni skupnosti. Gre bolj za aktivno oblikovanje zunanjepolitičnih ciljev na osnovi skupnih norm in za vzpostavljanju sredstev za doseganje skupnih ciljev, kakršna je skupna zunanja služba, če ne že kar mreža diplomatskih predstavništev. Ravnanje usmerjajo norme in pravila, pri čemer EU, ki je sicer poznana kot izvoznik norm in standardov, verjetno ne bo preveč originalna. Norme evropske zunanje politike so že zapisane v Ustanovni listini ZN in obsegajo tudi norme vzpostavljenih institucij Brettonwoodskega sistema. Glede sredstev za izvajanje evropske zunanje politike lahko ugibamo, kakšen zakulisni boj se trenutno odvija med državami članicami in inštitucijami Evropske unije o organizacijsko-strukturnih vidikih vzpostavite diplomatske mreže. Karkoli je že pod mizo, naj uredijo hitro, učinkovito, s kar najboljšimi izgledi za maksimaliziranje vpliva na globalno politiko.

Bolj zaskrbljuje način, kako bomo oblikovali strateške cilje, ki skupaj s sredstvi za njihovo izvajanje in z normami, kako jih uporabljati, tvori zunanjepolitično strategijo. Način ali mehanizem za vpostavljanje zunajepolitične strategije v Evropski uniji namreč ne obstaja in politično pomembnejše od kadrovskega načrta službe se mi zdi oblikovanje mehanizma za vzpostavljanje zunanjepoltičnih prioritet. Kdo in kakšno vlogo ima pri postavljanju nacionalnih zunanjepolitičnih strategije je dovolj jasno: vlada predstavi strategijo parlamentu, ki jo potrdi kot politično telo in predstavnik suverena (ljudstva). Analogno in nadvse preprosto in jasno bi lahko zasnovali temelj mehanizma skupnosti: Evropska komisija pripravi zunanjepolitično strategijo in jo predloži Evropskemu parlamentu v razpravo ter potrditev oziroma sprejemanje. Prežvečen problem tukaj je suveren, oziroma dejstvo, da v EU nimamo suverena – ljudstva.

Nad tem predlogom bi se marsikdo zmrdoval, saj omejuje vpliv institucijam in akterjem, ki se pojmujejo kot pomemben faktor evropske zunanje politike. To so Evropski svet, ki ga sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic, predsednik Evropskega sveta in predsednik Evropske komisije in države članice ter njhova ministrstva za zunanje zadeve, ki si pripravljajo teren za zaposlovanje uslužbencev v zunanjo službo.

Miss USA Rima Fakih

REUTERS/Patrick Prather/Miss Universe Organization LP, LLLP/Handout

Varni z morskim psom in jato sardel

2010-05-04T00:48:00.000-08:00

Precej pozornosti je že bilo posvečene nastanku ad hoc koalicij znotraj NATA, ki kot prostovoljni, avantgardni del nadomeščajo vedno pripravljeno celoto. Evolucija je povsem logična, saj so samo nekatere članice zavezništva pripravljene podpreti cilje vplivnih in močnih; državljani pa ne podpirajo vseh vojaških operacij v katere privolijo demokratično izvoljene vlade. V parlamentarnih demokracijah je javna podpora oboroženim spopadom precej pomemben moment, ki ga tudi brigadir Furlan omenja med pogoji za napotitve v vojaške operacije. Še več, menim, da vlada ne more prav dolgo voditi vojne, ki ji državljani nasprotujejo.

Koalicije voljnih inicirajo močne države, ki svojo vlogo v mednarodni skupnosti razumejo kot vodilno in tako tudi formulirajo svoje zunanjepolitične cilje. Hegemon potrebuje soglasje ali kako drugo obliko legitimnosti za upravljanje in vodenje mednarodnih sil v ad hoc koalicijah. Pravzaprav sam ne more sestaviti sil za dosego svojih zunanjepolitičnih ciljev. Nedavno nabirko generala McChrystala v Nemčiji ali poziv Sloveniji za prevzem OMLT-ja v Afganistanu lahko razumemo tudi tako. Prevod širših političnih ciljev v vojaške cilje narekuje sestavo sil, oborožitve ipd in če teh resursov nimaš, moraš po moje pač spremeniti zunanjo politiko. Lahko tudi zvijaš roke članom koalicije.

Kar vsekakor ostaja na plečih slovenskih političnih voditeljev, je odgovornost za uspeh akcije. Članstvo v ad hoc koaliciji politikov ne odveže odgovornosti za uspeh. Še manj za neuspeh. V spopadih visoke intenzivnosti je potrebna nacionalna analiza konflikta ter nacionalni izračun stroškov v primeru poseganja v konflikt in političnih stroškov za državo v primeru ne-poseganja v konflikt. Vojaški strokovnjaki verjetno izračunajo tudi izplen med tveganjem in koristjo uporabe vojaške sile, medtem ko bi od ministra za zunanje zadeve rada slišala oceno škode, če Slovenija ne bi povečala vojaške prisotnosti v Afganistanu.

Od EU pa pričakujem veliko več kot dopolnjevanje ameriške zunanjepolitične strategije in dopolnjevanje njenih vojaških ciljev. Lady Margaret Ashton naj razširi naše zunanje politične cilje do te mere, da bodo vključevali zmanjševanje globalnih groženj varnosti in miru. Dokler EU tega ne stori, imajo male države vodotesen alibi, da se vabilom v ad hoc koalicije za ohranjanje globalne varnosti zahvalijo. In se jim odrečejo. Popolnoma neproduktivno je pošiljati vojske mikro držav v Afganistan ali katerokoli izmed globalnih kriznih žarišč, namesto da se EU vzpostavi kot kredibilni globalni igralec.

Visoka cena za prevzem interesne sfere

2010-04-19T05:33:00.000-08:00

Za obvladovanje konfliktnih žarišč je potrebna vojaško politična akcija, medtem ko se zavzemam za ohranjanje miru in varnosti preden konflikti nastopijo z odpravljanjem njihovih vzrokov. Ti vzroki so revščina, neenakomeren razvoj in trenja med kulturnimi identitetami.

NATO in ZDA nas prepričujeta, da je konflikte v Afganistanu mogoče obvladati z operacijami visoke intenzitete, načrt pa naj bi s prevzemom OMLT izvajala tudi Slovenija kot članica ad hoc koalicije voljnih, to je Vilenske skupine. Za izdatnejšo pomoč naj bi bila Slovenija nagrajena s prevzemom misije na Kosovu, o čemer naj bi slovenski vojaški vrh že izrazil jasno željo.

Kaj pa slovenska politika – je kdaj izrazila željo po umeščanju slovenskih vojakov med Kosovarje in Srbe? Smo v slovenski zunanji politiki kdaj zasledili željo po umirjanju rivalstva med Hrvaško in Srbijo za status lokalne sile na Balkanu? So slovenski diplomati že preverili utrip balkanskih prestolnic in njihova stališča do urejanja Balkana po naše?

Hkrati s soglašanjem s slovenskimi diplomatskimi prizadevanji bi morale balkanske prestolnice izraziti jasno podporo regionalnim integracijskim procesom. Vztrajanje pri svojem prav tudi za ceno izolacionizma in nepriznavanje formalnega statusa sogovorcem pričata o tem, da integracijski procesi na terenu še ne potekajo. Pobudi za Brdski proces in konferenco zunanjih ministrov EU in Balkana v Sarajevu v juniju 2010 sta danes videti kot preverjanje srbskega utripa. In ta ima pač svoj beat, ki ga še tako vsiljiv tempo, kot ga znajo ustvariti ZDA, ni spremenil. Evropske ponudbe pa so očitno premalo časovno dorečene in premalo oprijemljive.

Povezovanje Balkana bo zelo drago, če bo izročeno Sloveniji pod pogojem, da prevzame OMLT v Afganistanu, misijo na Kosovem in se vključi v še kakšno ad hoc koalicijo po 2011. Kar na koncu prispevaš, se precej razlikuje od tega, kar si obljubil na začetku.

Izven meja

2010-04-09T23:37:00.001-08:00

Koalicijske stranke so se ob podpisu koalicijskega sporazuma strinjale, da bo Republika Slovenija kot pravna naslednica podpisnice Avstrijske državne pogodbe (ADP) aktivno vztrajala pri izpolnjevanju 7. člena ADP ter odločb avstrijskega ustavnega sodišča o dvojezičnih napisih in vrnitvi arhivskega gradiva. To je precej nedvoumno izraženo stališče strank kot političnih akterjev glede notifikacije nasledstva ADP.

Hkrati in nemara še bolj pomembno pa je, da se upoštevajo strokovne ocene ministrstva za zunanje zadeve kot izvajalca zunanje politike o izvedljivosti notifikacije. Pomembna je tudi njegova ocena možnosti za razrešitev problema skupaj z oceno nastopa ugodnih okoliščin, kot sta letošnji obletnici plebiscita in podpisa ADP.

Po drugi strani pa so vprašanja organizacije slovenske narodne skupnosti izraz njenih potreb, interesov in želja po skupnem nastopanju in udejstvovanju manjšine v odnosu do Republike Avstrije in do Republike Slovenije. Združevanje obeh problemov v en paket niti najmanj ni smotrno. In ne podpiram pretiranega prepletanja zahtev po notifikaciji, ki jo mora izvesti vlada, in organiziranosti manjšine, ki jo mora izpeljati manjšina. V skrajnem primeru bo verjetno minister Žekš - kot odgovor na klic na pomoč - pripravil s pomočjo pravnikov statut, pravila organiziranja manjšine in identificiral potrebne organizacijske enote. Nemara obstojijo potrebe po odboru za kulturo, odboru za okolje ali katerokoli drugi organizacijski enoti, ki je po mnenju slovenske narodne skupnosti pač potrebna v 21. stoletju.

Partnerski odnos s Slovenci po svetu naj bi v idelanem primeru povezoval in vključeval njihovo znanje, stike in kapital v dobro krepitve mednarodnega položaja Slovenije ter njenih razvojnih potencialov. Podpiram ministra za Slovence po svetu, za zunanje zadeve in predsednika Republike, da s svojo avtoritete pripomorejo k razvijanju partnerskega odnosa med matico in manjšino v Avstriji. Ni pa se prav modro vnaprej opredeljevati do rezultatov procesov v katere sploh nisi vključen.

Kvaliteta dela državnih uradnikov in ugled države

2010-02-23T00:34:00.000-08:00

Vlada je pripravila predlog Deklaracije o usmeritvah za delovanje RS v institucijah EU v obdobju januar 2010 – junij 2011 in pri njenem branju poslancem priporočam, da si poiščejo kak originalen dokument na osnovi katerega je nastala. Osredotočijo naj se na politično usmerjevalno in nadzorstveno funkcijo parlamenta, saj parlament daje politične usmeritve Vladi za njeno delovanje, slovenski državni uradniki pa naj bi samostojno pripravljali najzahtevnejša vladna gradiva. V resnici birokrati pogosto delno prevedejo dokumente Evropske unije, nakar to predstavljamo kot slovenske prednostne naloge ali politične usmeritve.
Med predsedovanjem Slovenije Svetu Evropske unije je prišlo do izraza precejšnje število strokovnih napak, ki so javne, ostajajo arhivirane in v presojo tujim diplomatom v Sloveniji o zrelosti in strokovnosti naše javne uprave. Za ilustracijo navajam neustrezen prevod in rabo terminov »national ownership« in »local ownership« v okviru osnovnih dokumentov za slovensko predsedovanje. V originalnem »18 Month Programme Of The German, Portuguese And Slovenian Presidencies« najdemo povsem drugačno dikcijo kot v slovenskem Predlogu 18 mesečnega programa. Slovenski uradni dokument kaže bolj na slab prevod kot na vsebinski prispevek slovenskega predsedstva, ki bi nastal s pomočjo pravnikov ali politologov.

Citirani del se nanaša na rast in delovna mesta. »To guarantee a high level of commitment, national ownership has been made the main element of the new governance process. This ownership takes the material form of the National Reform Programmes submitted by Member States.« Prevod docela zgreši v državnem lastništvu: »Da bi zagotovili visoko raven zavezanosti, je državno lastništvo postalo ključen element novega postopka upravljanja. To lastništvo zajema materialno obliko nacionalnih programov reform, ki so jih predložile države članice.«
Nadalje smo brali v programu, ki se je nanašal na Zahodni Balkan: »The Presidencies will continue to prepare and implement the transition from the Office of the High Representative (OHR) in Bosnia and Herzegovina to increased local ownership, supported by a reinforced EU presence. V Deklaraciji za slovensko predsedovanje nam sistem pokvarjenih telefonov povsem zamegli bistvo lokalnega lastništva: »Drugo, s tem povezano vprašanje, je razvoj razmer v Srbiji in odnosov med EU in s Srbijo, tretji pa razmere v BiH, še posebej v zvezi s prevzemom lokalnega lastništva v BiH.« »Razmere v zvezi s prevzemom lokalnega lastništva v BiH« so bile razvoj mirne demokracije, ki je sposobna preživetja in se približuje evro-atlantskim povezavam, razvoj takšnih razmer, ki bodo omogočile prenos funkcij iz Visokega predstavnika, sedaj že iz Posebnega predstavnika EU, na lokalne bosanske institucije.

Napake kažejo na pomanjkljivo poznavanje konceptov in na odsotnost »kontrole kvalitete«, kar bi bilo treba odpraviti v že omenjenem v predlogu Deklaracije o usmeritvah za delovanje RS v institucijah EU v obdobju januar 2010 – junij 2011. Kdo neki nadzira delo državne uprave?

Obvladovanje mednarodnih kriznih žarišč

2010-02-11T04:24:00.000-08:00

Ob robu okrogle mize Kluba STA o Sloveniji v Afganistanu se mi zdi, da je še pomembnejša razprava o političnih usmeritvah za obvladovanje mednarodnih kriznih žarišč. Zanima me, kakšna bo vloga Slovenije v obvladovanju kriznih žariščih v prihodnje, recimo po letu 2015. Tak premislek lažje naredimo, če sploh definiramo razloge za nastanek kriznih žarišč.

Pomembno vprašanje, recimo, je kako si slovenska politika predstavlja kako obvladovati migracije, kriminal in terorizem v regiji. Trenutno Evropska unija politično zanemarja razumevanje razlik v identiteti, kulturi in nastajanje novega globalnega sovraštva. Dobri gospodarski odnosi med Ameriko in Kitajsko ne zagotavljajo miru, varnosti in enakomernega razvoja v svetu. Zaradi zagotavljanje evropske varnosti po letu 2015 in ohranjanja ravni blaginje mora evropska politika postati bolj proaktivna na globalnem prizorišču. Potrebno se bo odločiti, kaj je bolj učinkovito: upravljanje razlik med identitetami ali vojaško obvladovanje konfliktnih držav in nemara celo povezane skupine konfliktnih držav.

Evropska unija je z mediteranskimi državami vzpostavila Barcelonski proces v katerem so se partnerji zavzeli za medkulturni dialog, mir, varnost in ekonomski razvoj regije. Proces je potrdil Evropski parlament in z njim smo priznali, da kriminal in terorizem ovirata doseganje naših najvišjih vrednot – varnosti in blaginje. Namesto ameriškega odgovora na terorizem 21. stoletja, Evropa strmi k odpravljanju vzrokov terorizma, to je revščine, kulturnih in verskih trenj, ki vodijo v odkrite konflikte med kulturnimi identitetami.

Trenutna razprava med Vlado in parlamentom o vlogi Slovenije v Afganistanu, se časovno nanaša na aktivnosti v letih 2011/12. Politika pa mora premisliti tudi o tem, kako pojmujemo globalne grožnje miru in na kak način jih želimo reševati po letu 2015. Za odpravljanje vzrokov konfliktov se zdi primernejši civilno – politični način.

Postanite kot mi

2010-02-06T07:42:00.002-08:00

Če drži premislek Alaina Touraina v Kako se izvleči iz liberalizma, je končni cilj medkulturnega dialoga integrirati drugače misleče v evropski način razmišljanja, jih pripraviti, da sobivajo po naše in se nam prilagodijo.

Podobno gledišče izražajo tudi ekonomske znanosti, ki so v preteklosti pojmovale nacionalne razlike kot oviro v trgovanju ter tudi oviro globalnemu gospodarstvu. Sodobnejši avtorji pa vidijo nacionalne in kulturne razlike kot nišo, v kateri se lahko uveljavljajo specifični ekonomski interesi. Ni neobhodno, da gre za ekonomske interese kulturne identitete, saj lahko nadnacionalni akter sledi takšni poslovni strategiji prilagajanja, ki produkte ali storitve prilagodi lokalnim kulturam. Nastajajoča čvrsta vez med Ameriko in Kitajsko sledi tej sodobni ekonomski logiki. Nadnacionalni akterji bodo ob podpori državnih birokracij zalagali druge kulture s potrebnimi dobrinami. Tak odnos ne bo prišel prav veliko dalje od merkantilizma in predstavlja šibek temelj za miroljubno sožitje zahodnih, azijskih in bližnjevzhodnih družb.

Razpravo o sožitju teh družb in medkulturnem dialogu bi bilo treba postaviti v širši kontekst študija civilizacij, kultur in verstev. Ko pa to storimo, zameglimo, kdo, kdaj in zakaj je obnovil pogovor o medkulturnem dialogu. To so naredili v Evropski uniji, ko so članice skupaj z mediteranskimi državami nečlanicami začela iskati načine, kako obvladovati migracije, kriminal in terorizem v regiji. Trenutno Evropska unija zanemarja razumevanje razlik v identiteti, kulturi in nastajanje novega globalnega sovraštva. Dobri gospodarski odnosi med Ameriko in Kitajsko ne zagotavljajo miru, varnosti in enakomernega razvoja v svetu. Zaradi zagotavljanje evropske varnosti v letu 2020 in ohranjanja ravni blaginje mora evropska politika postati bolj proaktivna na globalnem prizorišču. Lahko postanejo kulturne razlike nosilna tema evropske zunanje politike? Potrebno se bo odločiti, kaj je bolj učinkovito: upravljanje razlik med identitetami ali vojaško obvladovanje konfliktnih držav in nemara celo povezane skupine konfliktnih držav.

Zavzemamo se za bolj otipljive obrise skupne zunanje politike z elementi medkulturnega dialoga v mednarodnih odnosih. Pričakujemo proaktivnost v globalni politiki, ker samo dobri gospodarski odnosi med ZDA in Kitajsko ne zagotavljajo varnosti in blaginje za vse. Pričakujemo rezultate zunanje evropske politike, kajti brez njih se nam obeta močna evropska vojska.

Avtoritarni režimi in mednarodna skupnost

2010-02-04T03:51:00.000-08:00

Želja, da bi izvozili demokracijo ali krepili demokratične institucije s pomočjo od zunaj, ne upošteva endogena razvoja. Še manj uspešno je zagotavljanje demokratičnih institucij s pomočjo vojaške sile, zato je odločitev o zmanjšanju števila vojakov v Afganistanu korak v pravo smer.

Vprašanje prihodnosti, ki ga morajo mednarodni odločevalci čimprej razrešiti je, kako sobivati z avtoritarnimi režimi. Na to, kako jih demokratizirati od zunaj, lahko kar pozabijo. Organizatorji igre na obeh straneh Atlantika, morajo pripraviti strategijo sobivanja demokratičnih družb s tistimi, ki to niso. Govorim o državah, v katerih ni prišlo do sekularizacije, kjer ne poznajo vladavine prava, parlamentarne demokracije in ne spoštujejo vrednot kot so človekove pravice ali spoštovanje posameznika.

Dodatno vprašanje, na katerega naj se usmerijo oblikovalci transatlantskih odnosov, je, kako preprečiti nastajanje novih avtoritarnih režimov. ZDA in EU morata začeti preprečevati pogoje za nastanek nedemokratičnih režimov, kar bi lahko postala nova politika v transatlantskih odnosih do leta 2015.

Pri teh pogojih ne moremo povsem zaobiti kritike globalizacije, da je povečala razlike med revnimi in bogatimi državami ter na ta način še okrepila tekmo za omejene naravne vire. V avtoritarnih družbah okvira te tekme ne zagotavljajo državne inštitucije niti ga ne zagotavlja nevidna roka trga, pač pa avtokrat, teokrat, diktator ali kak drug oblastnik. Nastane ureditev, ki jo včasih pojmujejo kot plemensko, prav gotovo pa ni utemeljena na svobodnem trgu v smislu liberalne tradicije. Robert Kaplan je celo menil, da se del sveta giblje v smeri anarhije.

Za hegemona bo pomembna politična ugotovitev, da ne more vojaško upravljati sveta in da lahko v prvi vrsti vpliva na premise lastne, ameriške družbe. ZDA in EU lahko začneta pogovor o tem, katere politike razvitih držav največ doprinašajo k nastanku avtoritarnih režimov. Si predstavljate Hillary Clinton in Catherine Ashton kot vplivni nosilki transatlantskega dialoga?